MEDNARODNI TAMBURAŠKI FESTIVAL V ČRNI GORI

Bolj ko se je približeval avgust bolj smo bili mi, mladinski orkester, živčni. To pa zato, ker smo bili povabljeni, da se 31.7-3.8.2008 udeležimo Mednarodnega tamburaškega festivala v Bijelom Polju v Črni Gori. Vaje smo imeli skoraj vsak dan, zadnji teden pa res vsak dan. Vadili smo in vadili, saj smo hoteli biti 100% pripravljeni. Ko smo vse znali in smo že imeli utrjene prste, je napočil 30.7., ko smo odšli proti Črni Gori. Čakala nas je dvajseturna vožnja, na kateri pa nam ni bilo dolgčas, saj smo spoznali še Petrove tamburaše iz Šempetra v Savinjski dolini. V četrtek, naslednji dan, ko smo prispeli v Mojkovac, kjer smo naslednje štiri dni spali v hotelu, smo se Vipavci hitro odpravili na tonsko vajo, saj smo imeli že isti večer nastop. Igrali smo na velikem odru, ki je bil postavljen na trgu v centru Bijelega Polja. Pred odrom se je razprostirala dolga, široka in tlakovana ulica, kjer se je vedno trlo ljudi, še posebej pa v času koncerta. Levo in desno so bili bari, trgovine in park, ki pa so ga preurejali. Festival je odprl Otroški orkester Črne Gore, za njimi pa smo že bili na vrsti mi. Vsak instrument je imel svoj mikrofon, saj je za ozvočenje skrbel pravi mojster. Zaradi tega pa si napak nismo mogli privoščiti. Poslušalcem smo najprej zaigrali dve ljudski Prekmurski plesi ter Dekle in fantič. Z njima smo predstavili našo lepo in drago nam Slovenijo. Nadaljevali smo s tremi popularnimi skladbami: Plesno skico, Boogie rock ter Lambado. Pri Boogie rocku sta občinstvo očarala s svojima izvrstnima soloma na bisernici Marko Vitković in Jure Žgur. Slednji je pri Lambadi poprijel tudi za harmoniko. Poslušalci so bili navdušeni, saj so nam hodili čestitat, našo dirigentko pa zasuli z intervjuji. Ko smo se preoblekli, smo poslušali še ostale orkestre in moram reči, da so bili odlični. Vsak dan so nam organizatorji postregli z najboljšimi tamburaškimi orkestri iz Hrvaške, Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Madžarske in Rusije. Ti orkestri so s seboj pripeljali tudi odlične pevce ter druge glasbenike. Tako smo spoznali svetovno znanega ruskega tenorista, hrvaško divo Vero Svoboda in še mnoge druge. Navdušeni nad festivalom pa smo z dvema orkestroma, katerih imeni naj zaenkrat ostaneta še skrivnost, zmenili, da skupaj priredimo koncert v Sloveniji ali pa v njihovi domovini. V petek sta Neža Žgur in naš spremljevalec Kruno Vitković šla k županu, kjer so se zbrali vsi predstavniki tamburaških orkestrov. Tam so si izmenjali darila, pohvale pa tudi vizitke. Neža in Kruno sta za darilo izročila nagelj izvezen v idrijski čipki, kar je delo Romane Prelc. Prav tako pa je gospa Romana na dirigentkino tuniko prišila motive v idrijski čipki. Tako slovenske simbole ponesemo tudi s seboj v svet. Isti dan, v petek, smo imeli tudi piknik, kjer je vsak dobil svojo ribo, Kruno pa je za posladek dobil še intervju s Črnogorsko televizijo. Zadnji dan festivala smo bili vsi povabljeni na večerjo, kjer smo rajali do jutranjih ur. Tako smo po triurnem spancu v nedeljo zjutraj odjadrali domov. Trudni od spanca, ki ga ni bilo, polni vtisov in novih poznanstev, smo velik del poti prespali, preostali del pa se pogovarjali. Vsi smo bili mnenja, da bi v Sloveniji moralo biti več takih tamburaških festivalov (sedaj je samo eden v Dragatušu). Za tak festival pa je seveda potrebno veliko sposobnih ljudi, kar pa so Črnogorci imeli, saj sta bili organizacija in varnost popolni.
Festival se nam bo vtisnil v spomin, saj smo ga doživeli v vsej svoji polnosti, druženju, zabavi, spoznavanju... :)