S TAMBURAŠKO GLASBO STOPILI V SVET TIŠINE IN MOLITVE

Sobota, 04.09.2010: Za marsikoga prav navaden dan, za nas pa nekaj posebnega. Bili smo vznemirjeni in polni pričakovanja. Spraševali smo se ali nam bo uspelo, smo izbrali pravilne skladbe, bo glas tamburice sprejet v svetu tišine in molitve?

Ob deseti obletnici prihoda sester klaris v Dolnice je bilo društvo naprošeno, da sodeluje pri oblikovanju te slovesnosti. Povabila nas je sestra Jožefina – Valerija Petrič iz Slapa, ki je v red sester klaris stopila že leta 1974 v Zagrebu. Po skoraj dvestoletni odsotnosti klaris na Slovenskem je 01.04.1978 prišla (skupaj s še dvema redovnima sestrama) v Nazarje. Od tu pa je 07.10.2000 odšla v Dolnice – župnijo Ljubljana – Podutik, kjer so odprle novo skupnost.

Pred sveto mašo, ki jo je vodil nadškof msgr. dr. Anton Stres je mladinski orkester pod vodstvom naše dirigentke izvedel koncert sakralne glasbe.

Nežen zvok tamburic in umirjena glasba sta odprla duše poslušalcem, tamburašem pa se je prikradel nasmeh na lica, ko so jih nagradili z aplavzom. Kljub temu, da ima orkester obširni repertoar različnih skladb je bilo le te težko izbrati. Tokrat se je morala glasba zliti z molitvijo, tišino, uboštvom in kontemplacijo. Stopiti je morala v svet, v katerem se čuti neskončna ljubezen do Boga.

Po koncertu je sledila še preizkušnja pevske nadarjenosti tamburašev. Odpeli so Troštovo mašo in cerkvene ljudske pesmi, pri katerih so jim pomagali skoraj vsi prisotni. Za pevsko izvedbo so dobili številne pohvale obiskovalcev in sester klaris, ki so vse dogajanje spremljale izza ograje, ki jih ločuje od vsakdanjega življenja. V klavzuri, v kateri živijo iz dneva v dan se čutijo svobodne in srečne.

Slovesnost se je zaključila s sproščenim klepetom in prigrizkom, ki so ga sestre s pomočjo dobrotnikov pripravile za vse prisotne. Mladinski orkester je odigral še nekaj slovenskih in originalnih tamburaški skladb, nato pa prepustil prostor obiskovalcem,

ki so se želeli pobližje srečati s sestrami. Ko je večina ljudi odšla smo pristopili k ograji, se jim zahvalili za povabilo in z njimi poklepetali. Sestre so bile navdušene nad glasbo ki so jo mladi izvabili iz tamburic in nad ubranim petjem s katerim so dvignili slovesnost svete maše. V zahvalo smo prejeli knjige s posvetilom in obljubile so, da bodo v zahvalo za naš obisk molile pred najsvetejšim tudi za nas.

„Kadar vam bo hudo in težko, pa se spomnite na to, da smo sestre pred tabernakljem vse dneve in noči … tudi za Vas, zate ...“